Življenje ima cilj. Cilj v mladosti je, da se človek prilagodi v svetu in nekaj doseže. V srednjih letih se cilj spremeni.

Ne leži na hribu, ampak v dolini, tam, kjer se je začel vzpon. In vredno se je usmeriti k temu cilju. Kdor tega ne stori, kdor se krčevito oklepa svojega življenja, pri tem psihološka življenjska krivulja izgubi povezavo z biološko. "Njegova zavest stoji v zraku, medtem ko pod njim parabola pada s pospešeno hitrostjo." strah pred smrtjo je nenazadnje: ne-hoteti živeti.

Kajti živeti, ostati živ, zoreti zmore le, kdor sprejme zakonitost življenja in se usmeri k smrti, kot njegovemu cilju.