Poznam mnogo ljudi, ki se usmiljeno zavzemajo za bolne in osamljene, s seboj pa ravnajo skrajno neusmiljeno. Za vsakega človeka imajo srce, le zase v svojem srcu nimajo prostora. Prisilijo se, da v sebi potlačijo vse svoje potrebe, samo da bi bili na voljo drugim. Toda takšna neusmiljenost do samega sebe bo izmaličila tudi pomoč drugim.

V mojo ljubezen se bo prikradla zahteva po posedovanju. Jezil se bom, ker moja nadvse velika ljubezen ni plačana. Da lahko ljubim drugega in imam res srce zanj ali zanjo, moram najprej priti v stik z lastnim srcem. Najprej se moram s srcem obrniti k vsemu ubogemu in nesrečnemu v sebi. Šele tedaj bom lahko usmiljen. Drugih ne bom obsojal, ampak jih bom prav z vsem, kar je v njih nesrečnega, razklanega, bednega in neuglednega, sprejel v svoje srce. Tedaj jim moja pomoč ne bo vzbujala slabe vesti. V mojem srcu bodo dejansko našli prostor in domovino.