Ko je zvečer prispel v svoje staro škofovsko mesto Krakov, se je moral papež vsekakor pokazati tudi desettisočglavi množici pred nadškofovsko palačo. Skozi odprto okno je Janez Pavel II. smehljaje pogledal na zbrano množico, ki je začela takoj ploskati in še močneje peti pesem "Naj živi sto let!"

Papež je muzajoče vprašal: "Kdo pa dela takšen hrup?" Nadaljeval je: "Od Mehike naprej nisem slišal tolikšnega razburjenja."

Množica se je smejala in takoj zagrabila namigovanje na Mehiko: "Viva el Papa, viva el Papa", je donelo.

"Ah, vmes ste se naučili še Špansko?" se je muzal Wojtyla.

Nato so prišli vzkliki: "Dolgo živi. Sto let moraš živeti."

Wojtyla je vprašal: "Ali res želite, da bi papež živel 100 let?"

"Ja, ja," je zvenelo nekaj tisočglasno.

"No ja, potem me pa morate sedaj pustiti spat," se je šalil papež.

"Papež naj govori!" so začeli skandirati.

Wojtyla: "Kaj se je zgodilo tu v Krakovu? To je bilo včasih zelo mirno mesto. Pustite me zdaj iti."

Toda množici sploh ni prišlo na misel, da bi "svojega" papeža zdaj preprosto pustila iti spat. Wojtyla je pograbil mikrofon in zaklical: "Imam dve vprašanju. Vas lahko vprašam?"

"Ja, ja!" je odmevalo več tisočglasno nazaj.

Janez Pavel II. je smehljajoč vprašal: "Ali je lepo, če meščan Krakova izgine za osem mesecev - in ga nihče ne išče?" (Pred osmimi meseci se je Wojtyla odpeljal iz Krakova na konklave.) "No ja," je papež nadaljeval, "tokrat je spet šlo dobro in izginuli meščan živi - le da v nekem drugem mestu."

"V tvojem mestu, sedaj si v tvojem mestu," mu je odgovorila množica.

"Čez tri dni me boste spet odposlali."

"Ostani tu!" je zazvenelo.

"Ko sem bil tu, se niste brigali zame. Zdaj ko me ni, se vsi drenjate okoli mene. Očitno sem sedaj postal nekakšna noviteta." Papež, ki je stal na stolu, se je nagnil skozi odprto okno in pogledal na levo in desno. Nato je rekel: "Ko sem bil v tem mestu ni bilo ponoči nikogar sem. In do tega tudi ni prišlo, da bi se moral nagibati skozi okno, kot sedaj, da bi me lahko vsi videli... zakaj me zapeljujete?"

Spet smeh, aplavz, pesmi.

"Prav, sedaj pa moje drugo vprašanje," je rekel Janez Pavel II.: "Bi vi želeli iti spat?"

"Ne!" je zborovsko zazvenelo.

"Delajte kar hočete," je končno rekel Wojtyla, "jaz pa grem zdaj spat. Jutri je nov dan in bom moral biti pokonci."